![]() Vaš obisk je za nas najboljša novicaSpoznali boste izkušnje in pogum posameznikov, ki se dnevno soočajo s tako težkimi boleznimi, kot sta levkemija in limfom. V upanju, da tudi vam ne bo treba skozi ta težek boj, smo vam pripravili nekaj ključnih simptomov. Pozorno jih preberite ter jih z rednim pregledovanjem dosledno upoštevajte. Za vas bo zagotovo najboljša novica, če boste mesec za mesecem odkrivali, da ste zdravi. |
" Zahvaliti se moram svojim, ker so znali iti z mano normalno naprej. Kot da se ni nič zgodilo. In seveda zdravniku, ki mi je na petdeseti rojstni dan povedal, da nimam druge možnosti kot presaditev. S tem mi je vse povedal: kaj me čaka, kako, kakšni zapleti so lahko. "
" Bolnik ima pravico vedeti, kakšne so njegove možnosti. Skupaj se odločava, kaj in kako. On se brez mojih objektivnih informacij ne zna in ne more odločiti, kaj bo z njimi naredil. Življenje pa je njegovo. "
" Jaz nikoli nisem imela težave govoriti o tem. Meni se zdi pomembno, da daš to ven, da poveš stvari ljudem, da daš svojo zgodbo naprej, kakršnakoli že je "
" Rekla sem si: glej, ti boš zdaj to zmogla. Pokaži, da si ženska na mestu, pa boš pokazala tudi sinu in dala temu mlademu bitju eno lekcijo o življenju, da tudi, če je še tako kritičen položaj, moramo stisniti in iti skozi to. "
"Zdravnik mi je dal listek z imenom in me takoj poslal naprej. Šel sem v sosednjo stavbo k zdravnici, ki je bila kasneje moja onkologinja. Pogledala je diagnozo in me naročila na operacijo čez 3 dni. Tam so mi operirali bezgavko in jo analizirali ter ugotovili, da imam nek drug limfom. Ko se je rana zacelila, je sledila kemoterapija."
"Jaz pri mojem zdravniku kar sedim. Sploh se ne pustim… Vse ga vprašam, ker sam ne govori veliko. Pové samo bistveno. Pa kar sedim in rečem: A bo? Pa odvrne: Ja, seveda bo. "
"Po zdravljenju sem začel znova teči. Pred dopustom sem ugotovil, da je v Berlinu maraton. Ker je samo 42 kilometrski, sem si rekel, da je to preveč zame. Ampak sem se prijavil, misleč, da bom zdržal kakšnih 12 km. Ko so me na 36. kilometru grabili krči, sem si rekel: pa če po vseh štirih pridem na cilj - grem. Ko sem prišel na cilj, sem vedel, da sem zmagal."
"Včasih je mimika obraza. Včasih je kakšna beseda. Včasih je klic domov, da hitro delijo novico. Včasih tudi niso zdravniki tisti, ki prvi povedo, ampak sestre. In ko bolnik zjutraj reče, da ima dober občutek, je to zelo fino."
"Do tistega trenutka so bolniki napeti, pričakujejo, kaj jim boš povedal… In seveda ob veseli novici doživiš marsikaj. Najlepši pa je tak nepričakovan objem."
"Imel sem upanje. Odkrito povedano, še danes ga imam. Imel sem zaupanje v zdravnico, v zdravila, ki mi jih je dala… V sebi sem imel tisto svojo pozitivnost. "
"Tudi, če je še tako težko, moraš iti naprej z upanjem, da bo šlo. Moraš upati, da bo nekega dne zdravnik rekel, da so izvidi zelo dobri, da kar tako naprej in vse bo v redu."
"Ko nekdo izve, da je ozdravljen oziroma da je zaključil z zdravljenjem in da se stvari urejajo. Gre za neke vrste preporod. To je zelo, zelo lepo."
"Bolnikov, ki si jih osebno zdravil, se lahko po desetih letih spomniš, ko vidiš njihove sorodnike. Lahko jih srečaš v športu ali kjerkoli v mestu. Vse nosiš zraven. Tu ni razlike, ali si doma ali v službi."
"Najboljša novica zame je vsak zmagovalec, ki pride v združenje in pové, da je premagal bolezen. Ko izvem, da je nekomu, ki je bil v brezizhodnem položaju, uspelo."
"Hvala izrečeš dvajsetkrat, tridesetkrat dnevno. Ampak, ko ti pacient reče 'hvala!' ali 'hvala za vse', pa čutiš, da se ti res zahvali. Da ti je res hvaležen."
|
|
|
|
|
|
Nekateri bolniki nimajo nobenih simptomov in za bolezen izvedo šele ob naključnem rutinskem pregledu.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
V zgodnjih fazah bolezni bolniki nimajo nobenih simptomov.
|
|
|
Nekateri bolniki nimajo nobenih simptomov in za bolezen izvedo šele ob naključnem rutinskem pregledu.